OKTOBRSKA DROBTINICA – Ribe

Ribolov na Muri je bil potreba in hkrati strast v obmurskih vaseh. Zato so ribe pogosteje jedle tiste družine, ki so živele neposredno ob reki ali drugih potokih. V Murskih Črncih so redno lovili ribe v Muri ter jih večkrat jedli pečene, povaljane v koruznem zdrobu. V Ižakovcih so ribe pripravljali čez celo sezono in na več načinov. Pri ribarjenju so ribo osolili in poprali, nataknili na palico in spekli; jedli so jih s kruhom in vinom. Pozimi so ribe očistili, osolili in dimili do pet dni. Obesili so jih na podstrešje, da so se posušile. Takšne ribe so pustili v kropu kakšnih pet minut ali so jih pekli v pečici. Na veselicah so pripravljali pečene ribe in ribji gulaž. Za slednjega so ribo razkuhali, dodali kis ali vino in mleto papriko. Na Dolnji Bistrici so pogosto med tednom jedli ribe, skoraj vsaka hiša ob rokavu Mure je namreč imela svoj čun oziroma ladjo za ribolov. Lovili so s koši in mrežami. Pogoste ribe so bile: ščuka, lin, karac (karas), prdaš (ostriž), androga, ploščič in krap. Pekli so jih na bučnem olju, povaljane v koruzni moki, v ponvi na štedilniku. V Veržeju so enkrat ujeli jeguljo. Ker je niso poznali, je vaščan v knjigi preveril, če je užitna. Pojedli so pečeno in bila je dobrega okusa. V Hrastju-Moti sta se malo pred drugo svetovno vojno ponoči srečali dve skupini fantov; eni z dovoljenjem za ribolov, drugi brez njega. Na Muri sta se tako srečala oba čolna in fantje, ki so ribarili na črno, so pobegnili in pustili poln čoln rib na reki.


Ribič na Muri lovi s kržakom, v poznih petdesetih letih 20. stoletja. Foto: Jože Kološa-Kološ.

Strehovčarji so lovili v Ledavi in ribe pekli v pečici. V Kraščih so ribe lovili v Mokošu z vlaki, ki so jih nastavljali v potok, in s kržaki. V Matjaševcih je gospodinja lovila ribe s košaro: »Prle so dosta ribe lovili, ka so tüj nej lačni bili. Znan, ka so mama košaro djali f potok notri, pa so zgrabili.« Tudi pri Gradu in v Puconcih so ribe s košaro lovili v potoku, v Gerlincih na isti način v reki Kučnici. V Šalovcih so poleg košare lovili z rokami tako, da so segali v tolmunske luknje. V Drakovcih so ribe lovili predvsem otroci v Ščavnici kot dodatek k prehrani, ki jih je mati spekla v ponvi. V Bolehnečicih je kmečki družini ribe (smuča, krapa) v Ščavnici z rokami lovil težak – delavec in jih ob nedeljah prinašal, da so jih pekli.


Ribič na Muri lovi z ribiško palico, v poznih petdesetih letih 20. stoletja. Foto: Jože Kološa-Kološ.

Sobočanci so večkrat jedli ribe za kosilo, pa tudi za večerjo; manjše so pomokali in spekli na štedilniku, večje so se pripravile s krušnimi drobtinami. »Krapa smo nej ščeli jesti, je masten biu, pa bo blati je smrdo. Ščuke so pa dobre bile, ka smo ji pohali. Krapon so kožo doj potegnoli pa ji nekak spacali. Se ne spomnin, če je smrdo ali ribe smo jeli. Te je fajni biu, ka je nej trbejlo čunte vö jemati, ka se je tak speklo. Zato smo pa mejli coj krüj, ka če se ti je gir, ka je doj šlo.« V Murski Soboti so po drugi svetovni vojni vsak petek pred trgovino postavili skledo svežih ščuk in krapov za prodajo.

Občasno so v potokih lovili tudi rake, pred drugo svetovno vojno so v potoku v Prosenjakovcih nabirali celo školjke: »Črne, male, jajčaste oblike, nemški se reče mušeln. In ko smo jih v vodi prijeli, se je školjka zaprla in brizgnila curek vode. Ko je še babica Matzenauer živela, smo jih kot otroci nabirali in kuhali. To je bila naša hrana.«


Značke:

Delite :