Franc Kuzmič

Kukeč

Kukeč leži na nadmorski višini 260 – 320 m in je razkropljena vas na pobočjih dveh podolžnih slemen in na vmesnem hrbtu, pod katerim teče potok. Na vzhodni strani je sv. Benedik (358 m).

Hiše so po slemenih, pobočjih in grapah (Nemeške Grabe, Šinkecovi, Berdenovi, Gorčanovi, Srešovi, Grofov breg, Kerčmarovi, Grozov breg, Bojmecov breg, Cafolov breg).

V grapah in ob potoku je zemlja ilovnata, v višjem svetu prodnato-ilovnata, sicer se sestava tal pestro menjava.

V Vreju so strnjeni vinogradi.

Okolico krasijo prelepi gozdovi, največ bor, bukev in gaber.

Po do sedaj znanih pisnih virih se Kukeč prvič omenja leta 1403 kot Kuchechwlg (izg. Kučeč-völgy = Dolina Kučice), potem

1462 Kyczewelge

1472 Kychaczdolia

1756 Kukecs, madžarsko Ujkökényes

1919 Kukeč

 

Prebivalstvo

Podatki za leto 2014:

Število prebivalstva 61

(28 moških, 33 žensk)

Površina naselja je 3,3 km2

Gostota prebivalstva na km2 je 19

 

Število prebivalcev skozi čas

1698 - 20

1869 – 255

1880 – 270

1890 – 324

1900 – 332

1910 – 292

1931 – 269

1948 – 229

1953 – 224

1961 – 205

1971 – 157

2002 – 63

2011 – 66

2012 – 65

2013 – 64

2014 – 61 (28 moških in 33 žensk)

 

Šolstvo

Osnovno šolo so obiskovali v Križevcih (evangeličani) in Kančevcih (katoličani), po drugi svetovni vojni prve štiri razrede v Kančevcih (ukinjena 1970), višje v Križevcih (ukinjena 1974). Od takrat obiskujejo osnovno šolo v Puconcih ali Gornjih Petrovcih.

 

Obrtniki

1909

ČARNI Imre – mizar

HUIS Adam – lončar

HARI Janoš – strojar, čevljar

KERČMAR Lajoš – krojač

1924

ČARNI Emerik – mizar

GERGAR Alojz – goslar

KOLOŠA Josip – parni stroj

SINKEC Ludvik - mizar

 

1927

GERGAR Alojz – goslar

ŠINKEC Ludvik – mizar

ZRINSKI Peter - goslar

 

1930

ZRINSKI Peter – goslar

Danes (2015):

Kmetija - Kovač

Prašičereja – Kerčmar

Čebelarstvo – Sreš Marjan

Sadjarstvo - Cifer

 

Stavbarstvo

 

Družabno življenje

Borovo gostüvanje je bilo leta 1936 in 1954

Snemanje nadaljevanke Kmetija – nov začetek (2014)

 

Gasilsko društvo Kukeč

Ustanovljeno 1939. Ob ustanovitvi imeli le dvokolesno ročno brizgalno Walser. Orodje je bilo  shranjeno v leseni orodjarni. 1952 nabavili prve uniforme. 

Leta 1961 zgradili gasilski dom, pozneje dozidali nove prostore. Leta 1967 dobili motorno brizgalno, 1986 pa vozilo TAM 80.

Gasilski dom je bil obnovljen in posodobljen leta 2015.

 

Društvo žena Kukeč

Ustanovljeno leta 2003.

 

Pomembnejši dogodki

Elektrika – 1959

Asfalt – 1992 in 1997

Telefon – 1990

 

POKOPALIŠČE

Vaščani imajo skupno pokopališče (evangeličansko) v Kančevcih skupaj še s Panovci; vsaka vas je prispevala v pokopališki zvonik za zvon (Kukeč leta 1923).

Vaščani katoliške veroizpovedi imajo svoje pokopališče prav tako v Kančevcih (Sv. Bedenik).

 

U t r i n k i  - u t r i n k i

»Na hribih pa rase vinska trta, katera rodi dobro slovensko kapljico. Zlasti Kukeč in Mali Stanjevci so na dobrem glasu. Vsak posestnik ima košček vinograda, v uznožju vinograda pa nasajeno sadno drevje, jabolka, hruške in slive. Iz sliv delajo izvrstno slivovico. Slivovica in vino sta jim glavna pridelka in glavni vir dohodkov. Ako obrodi trta, ima Sloven vsaj toliko, da poplača davke in da si omisli vsaj najpotrebnejše stvari za hišo. Ali slabih let je več nego dobrih in zato je več revščine nego blagostanja.« (Anton Trstenjak, 1883)

 

»Te Novák Ferenc je kre té velke ceste z ednim konzorciomom vse oštarije od Sobote do Sombatela gori vzéo i povséd naše tak zvano tótšágsko vino dao točiti, z šterim je našega vina pôv podigávao, njem plac ogvüšao i veliko imé spravo. Tak je gratalo hirešnje dolinsko, moščansko, kükečko i kančevsko – z rečjov slovensko vino. … Lepo belo vino z môžler trsa i ne Bog zna s kakšega loškoga trsa pikola, štero so lüdje razumno gájili i  u pripravnoj posodi čisto obdržali. Z daleč krajin so hodili po vino, tak da je ešče béčinski (dunajski) casarski dvor meo šegô küpüvati.« (Janoš Flisar, Adam Luthar)

 

BUENOS AIRES

Lejpo je domá gde sem jaz bio,

lejpo je tam, gdé sem se rodio,

gdé sem zdrav v méri gor ráso

i sem vesélo krave paso.

 

Vu Argentini je drügi svet,

vu njem ne cveté dišéči cvet,

z šteroga bi vesélje dobo,

ár je ne tak, kak domá dobro.

 

Tü stojim med tühinci trdo,

za živlenje se borim grdo.

Ár malo gda man stálno delo,

štero  bi dober zaslüž melo.

 

Či vse to mi na pamet pride,

pa tüdi to, kak mi zdaj ide.

Pa, ka, drűgo odtéc idejo,

me tužne skuzé pobijejo.

            Franc Novak, Kükeč, št. 44, - zdaj Argentina

 

 

PESEM VOJAKU

 

Počakal bom tebe v novi pomladi,

ko trte spet bodo zazelenele,

ko zopet v Kükeču bodo zeleni nasadi

in spet ideje, izleti, rože cvetele.

                        Dini Titan

 

 

 KAK JE LEPI

 

Kak je lepi Kükeč breg,

da ga pokriva beli sneg.

Z rorov se kmičen dim kadi,

s küjnj pa po kolinaj diši.

 

V đunđi na sprotolke kople se,

da cveté i lepi dihék má vse.

Po drevji füčkajo li ftiči,

dokeč se den ne skmíči.

 

Potom nočni pajdaši gori stanejo

i svojo šker v rokè vzemejo.

Rêsan, preveč je lêpi Kükeč breg,

da vsigdar vsega prevzeme me prek.

                                    (Feri Kuzmič)

 

MOJ KÜKEČ

Od Bedeníka pogled mi v daljave hiti,

povsod je lepota, povsod so poti.

Spoznavam te kraje in tudi ljudi,

ki ogledalo so moje poti.

 

Pred mano na dlani Kükeč leži,

ves je v zelenju kot druge vasi.

Videti hočem to vas in ljudi,

zavijem na cesti, ki v Kükeč drži.

 

Pot je asfaltna, se vije gor, dol,

redke so njive, tam več je pustot.

Bile so tam njive, zdaj raste že gozd,

stala je hiša, zdaj prazen je dom.

 

Dom je gasilski sredi vasi

znamenje skromno, ki druži ljudi.

Vikend privablja tuje ljudi,

Da se naužijejo sonca, miru.

 

Kje je kapela, kje je kakšen križ?

Kje moč in upanje trdno dobiš?

Zaman se oziram, da našel bi ga.

Je skrito? Ali je vas brez Boga?

 

Vračam ob robu se temne vasi,

srne mi križajo prazne poti.

Misel se moja v globine zazre,

v to moje nemirno in revno srce.

 

Kje moja je vera? Kje upanje spi?

Kje ljubezen do Njega, do mojih ljudi?

Mar je goščavje vsakdanjih skrbi

zakrilo Gospoda, ki vir je luči?

 

Stopam zamišljeno tja gor na breg.

Težka je noga, molk je leden.

Kükeč odstira mi moje srce,

ki je brez Njega kot mrtvo poljé.

 

Na hribu grobovi so mnogih ljudi,

na kamnih imena njih, ki so šli.

Križi in znamenja mi govore,

da so imeli bogato srce.

 

Od groba do groba korak moj hiti,

ustavi se tam, kjer Kalman leži.

V kamen vklesali so vero ljudi,

zdaj berem, kar vidijo moje oči:

 

»Ednok tak i eta tela

S praha stanejo pa cela

Iz grobov kmične temnosti

Šla bodo na stan večnosti.«

 

Sonce nad Kükečom znova žari,

upanje v mojem srcu živi.

Gospod je med nami in mi smo še z njim,

radostno dalje po poti hitim.

 

Lojze Kozar, ml.