Franc Kuzmič
Izseljevanje naših prednikov v Ameriko
Z Ogrske se je izseljevanje ljudi v razne kraje, najbolj pa čez ocean razmahnilo leta 1880 in se vse bolj širilo do izbruha prve svetovne vojne.
Izseljevanje je bilo pretežno odvisno od gospodarske situacije v določenem času in potreb po delovni sili v tujini, predvsem v Ameriki, kjer pa je bilo to spet pogojeno z ritmom industrijskega razvoja.
Iz Ogrske bi bilo največje izseljevanje v letih 1905 – 1907, in sicer:
1905 – 7,1 %
1906 – 7,5 %
1907 – 8,5 %
To izseljevanje je Ogrsko močno prizadelo. Večino ekonomske migracije so predstavljali mali kmetje in dninarji, in sicer v letih 1899 – 1913 kar 68 %.
Večina izseljencev (okrog 90 %) se je zaposlila v rudnikih in jeklarski industriji, predvsem v državah Ohio in Pensilvanija.
Dokončno odločitev za pot v Ameriko je imel sorodstveni dejavnik, saj je 82 % vseh priseljencev iz Ogrske že imelo sorodnike v Ameriki.
Najprej in najmočneje se je izseljevanje pojavilo v severovzhodnem delu Madžarske, kjer so živeli Slovaki, saj je konec 19. stoletja slovaško izseljenstvo tvorilo 25 % vsega izseljenstva iz monarhije.
Če pogledamo na naš del pokrajine, vidimo, da je bilo ob ljudskem štetju na Ogrskem leta 1910 naštetih 5.867 slovenskih izseljencev v Ameriko. V Ameriki pa so istega leta popisali 5.510 prebivalcev s slovenskim maternim jezikom, ki so bili rojeni na Ogrskem. Če k temu prištejemo še tiste, ki so bili rojeni tam, jih je bilo leta 1910 kar 6.970. Če pa pogledamo madžarsko izseljensko statistiko, se je v letih 1899 – 1913 izselilo iz Železne županije okrog 4.500 prekmurskih in porabskih Slovencev.
Našim ljudem se je zdela Amerika obljubljena dežela, kjer tečeta med in mleko in z dreves lahko namesto zelenega listja obirajo zelene dolarje. Toda življenje in delo je bilo težko, neizprosno, kajti večina moških jih je delala v težki industriji in rudnikih.
Eden od izseljencev iz Veščice pri Murski Soboti je bil tudi Jožef Novak, ki je bil dvakrat v Ameriki, se naposled vrnil v domovino, in se je poskušal tudi v pesništvu. Zanimiva je med drugim njegova pesem Amerikanskoga Slovenca zgodba, izšla 24. 2. 1928 v časniku Amerikanski Slovencov glas, tedniku, ki je izhajal v Betlehemu v Pensilvaniji.
Amerikanski Slovenec rano stane
I z dela nigdar ne ostane.
Ali prvle kak bi delat šou,
Pita ženo Mariko za slivojco.
»Žena moja gde je palinka?
Oh, da sam se žmetno prebüdo z sna.
Daj mi, ka si malo leznem,
Potom si diner vu rouke vzemem.«
Prvle kak bi delat šou,
Küšne svojo ženo i deco.
Z veseljom odhaja od doumi,
Prouti fabričnomi robstvi.
I kako pride vu delo svoje,
Pik i lopato sivu rouke vzeme.
Koap, kopa i si zmisli na stari kraj
Gda je krumpiše kopao dosta lejt nazaj.
I vu velikom mišlejnji niti ne čüje,
Ka se ober njega smrt glašüje.
Gren li cinka. Ali on ne čüje,
Ednouk se samo železo na njega süne.
Potom kriči: »Lüblena žena in deca,
Oh, pomagajte me vö stoga.«
Nemilo pogledne proti zraki
I düšo püsti tak na kraci.
Joučejo se vsi za njega,
Kako za dobroga, skrbnoga človeka,
I pomali ga vsi ta pozabijo.
Niti si na njega ne zmislijo.
Tak njemi več nega nikšega glasa,
Iz njegovoga groba de zelena trava rasla.
Na križi je gori zamerkano
Našega Slovenca ime i mesto.
Večina izseljencev iz Prekmurja in Porabja se je naselila v Bethehemu v Pensilvaniji, kajti tam je bilo močno razvito železarstvo in druge tovarne, zato so bile potrebe po delovni sili velike. Tudi za kmetijstvo so bili ugodni pogoji, kar so izseljenci iz ogrskega področja obvladali. Ne nazadnje pa je bila privlačna pokrajina, ki jih je spominjala na domače kraje. Bethlehem je bil prav tako zlahka dosegljiv z vlakom iz New Yorka, kamor so pripotovali z ladjo. Tako je v začetku 20. stoletja nastala v Bethlehemu največja prekmurska naselbina v Ameriki.
Eden prvih Prekmurcev v South Betlehemu je bil Jožef Prelec (Joseph Preletz), in sicer leta 1893. Naslednje leto se je vrnil v domovino in čez leto dni se je napotil nazaj skupaj s Šamenekom in Korpičem. Nato so sledili še drugi. Leta 1905 jih je bilo 1.500, leta 1915 okrog 4.000. Za mesto Pittsburg navajajo 6.000 slovenskih priseljencev, kjer je bila močna železarska industrija.
Iz Dolnjega Senika se je leta 1901 izselilo 100 ljudi. Iz Porabja se je v letih 1909 – 1914 izselilo iz devetih slovenskih vasi po samem Madžarskem 93 oseb, v ZDA 604 in v druge države 100 ljudi.
Po zakonu iz leta 1903 niso smele v tujino brez posebnega dovoljenja osebe, ki niso odslužile vojaščine, niso dopolnile 24 let ali bile v tožbenem postopku. Pri notarju je bilo potrebno oskrbeti potni list. Opozarjali so jih, da ne smejo nasesti besedam potovalnih agentov, ampak morajo imeti pozivno pismo svojih znancev ali sorodnikov.
Ker izseljencem iz Madžarske ni bilo potrebna v potnem listu slika, je bila možnost posojanj in prodajanja.
Potovanje iz Prekmurja v Ameriko je trajalo od 10 do 21 dni, včasih celo 24 dni. Ob prihodu v Ameriko je bilo potrebno plačati 25 dolarjev. Veljalo je tudi potrdilo, da je ta znesek plačal kdo drugi.
Že omenjeni Jožef Novak je prav tako v tedniku Amerikanski Slovencov glas (13. 4. 1928) objavil pesem Svetski vandrar.
Oh, vi siromacke vandarje,
Idete po svejti na vse kraje.
Na šteroj zemli ste se rodili
Ino vu malom zibeli veselili.
Mogli ste vse tam nihati,
I od doumi daleč odhajati.
Oh, siromacke vandrarje,
Ne poznate ni pouti svoje
Idete za žitka cilom po svejti,
Po nevarni potaj, po velikom mourji.
Ne pela vas dobrota od doumi,
Od žitka svojega vouli.
Nego siromaštvo vas je gnalo,
Z krila maternoga vas je odpelalo.
Vi siromacke vandarje,
Daleč ste od svoje rodbine.
Večkrat vu tühi nočaj
Si zmislite na doum nazaj.
Skuze vam tečejo z žalostni ouči,
I nej ste je zadržati več mogouči.
Na pamet vam pride domovina,
Kak vaša rodjena slovenska zemla.
Ko so ZDA za priseljence priprla vrata, so se ti začeli leta 1924 izseljevati v Južno Ameriko, predvsem v Argentino in Urugvaj. Pozneje tudi v Francijo in Nemčijo, nekateri celo v Kanado in Avstralijo.
Izseljenci so bili povezani z domovino, z domačimi in rojaki poleg pisem in občasnih paketnih pošiljk obleke in obutve še s periodičnimi publikacijami iz domovine, kar je med drugim lepo razvidno prav tako iz periodičnega tiska. S katoliške strani so bile to tednik Novine, mesečnik Marijini list in vsako leto še Kalendar Srca Jezušovoga. Evangeličani so prejemali mesečnik Düševni list in letno Evangeličanski kalendari. Med posvetno periodiko sta bila časnika Mörska krajina (Muravidék), Domovina in koledar Dober pajdaš kalendarium. Rojaki iz Amerike pa so svojim v domovino pošiljali tednik Amerikanski Slovencov glas, kakor tudi časnike Vogrski Slovenec, Zvejzda Vogrski Slovencov, Slobodna rejč. Prav tako so si pošiljali razne knjige, tako z ene kot druge strani oceana.
Naposled naj sklenemo z mislijo, da je pa vseeno iz izseljencev velo velik domotožje, kar je v eni od pesmi izrazil že omenjeni Jožef Novak:
Oh, lüblena domovina,
Ne lübimo od tebe bole nika.
Vu tebi li mamo veselje,
Štero od nas nišče ne vzeme.
Vu tvojem krili je vse veselejše,
Kak vu tühinskom ka je najlepše.
Ešče ftice lepše spejvajo,
Vu domi našem se veselijo.
Sicer je nekaj študij glede izseljenstva že narejenih, je pa še veliko gradiva za raziskati in obdelati, da bi tako dobili čim popolnejšo sliko naših izseljencev na tujih tleh.